Zgodba LIPE
Spomini na osnovno šolo so še vedno živi.
Ne vsi, ostali so tisti najlepši, pa tudi nekaj slabih.
Leta 1951 sem pričela šolsko pot. Šola je bila precej oddaljena od doma, a to takrat ni bilo pomembno. Pouk je bil izmenski in na mojo žalost iz mojega okolja skoraj nihče ni hodil v nižje razrede. Dobro se spominjam časa od 3. razreda dalje. Spoznala sem sošolke – prijateljice in to prijateljstvo je še vedno živo.
Ko so leta 1958 zgradili novo šolo, nisem bila srečna. Mi, ki smo bili oddaljeni od stare šole, smo dobili novo, moderno šolo; to je bilo za mene kar težko, saj so skoraj vse moje prijateljice ostale na stari šoli.
Leta 1958 se je začel pouk na Osnovi šoli Draga Kobala, a le za 8. razred (1 oddelek) in mislim, da tudi za nižje razrede.
Ker smo bili najstarejši, nas je ravnateljica gospa Leopoldina Stropnik kar pošteno zaposlila tudi v izven šolskih dejavnostih. Pristala sem v ožjem pionirskem odboru, ki je skrbel za posebne dogodke, proslave, za pisanje šolske kronike in še kaj.
Spominjam se pomladi 1959, ko je bilo potrebno šolo tudi uradno odpreti. To je bila slovesna prireditev na šolskem dvorišču. Vse pomembne podatke smo zapisali in listino zavili v karton. Ker pa je lipa simbol slovenstva, smo pred šolo posadili lipo, k njej pa priložili vse podatke o šoli. Pri slovesnosti sem sodelovala in priznam, da mi je to eden lepših spominov na to šolo.
Leta so tekla: srednja šola, študij, učiteljski poklic, selitev na drugi konec mesta, novi prijatelji, družina – časa za tesnejše stike s sošolci ni bilo veliko.
Večkrat sem si rekla, da bom šla pogledat, kako lipa uspeva, a je ostalo zgolj pri mislih.
Ob vaši obletnici je spomin spet oživel. Ko postaja človek starejši, se vedno bolj zaveda tudi svojih najbolj drobnih korenin, ki so zrasle na Pobrežju.
Lepo praznujte.
Anica Suša-Kralj
Maribor, 6. junij 2021