Skoči na glavno vsebino

Darja Lampret

univ. dipl. pravnica

Moja prva misel ob spominu na osnovno šolo je gotovo učiteljica, takrat smo jih imenovali še »tovarišica«, Artingerjeva. S svojo karizmo in nastopom se mi je globoko vtisnila v spomin.

Nasploh je bil začetek novega razreda vedno zanimiv. Morda tudi malce žalosten zaradi zaključka dolgih počitnic. Po drugi strani pa smo se vedno razveselili drug drugega, novih šolskih potrebščin in novih znanj.

Spominjam se (pre)velike modro rdeče šolske  torbe, radovednosti, veliko druženja s prijatelji, »športanja« v telovadnici in na šolskem igrišču, ki se mi je takrat zdelo ogromno. Tako kot šola.

Otroci smo žareli od ponosa, ko smo v okviru recitatorskega krožka pod vodstvom Artingerjeve na številnih proslavah recitirali pesmi ali druge literarne vložke.  Še posebej se spomnim 25. maja – Dneva mladosti in  Štafete mladosti.

Ob Titovi smrti (v 4. razredu OŠ) se je življenje za trenutek ustavilo, jokali smo vsi, stari in mladi. Nikoli ne bom pozabila, da smo v avli šole imeli organizirano »častno stražo«, kjer smo se izmenjevali učenci šole.

Spomnim se tudi Olimpijskih iger v Sarajevu 1984. leta in maskote Vučko. Vsi smo se stiskali pred televizijo in držali pesti za naše fante, predvsem za Bojana Križaja. Nasploh pa se televizija ni toliko gledala kot sedaj, več je bilo druženja in medsebojne povezanosti, solidarnosti. A takrat, v času OI, je bila prižgana tudi na OŠ Draga Kobala.

Ko vse to opišem moji hčeri, se ji zdi nepredstavljivo. A  naša prepričanja o tem, kaj je dobro ali prav in za kaj si je vredno prizadevati (vrednote), so bila drugačna kot sedaj.

V sled temu ne preseneča, da se velika večina iz naše generacije radi spominjamo življenja v »zlatih časih«.

(Skupno 68 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost