Skoči na glavno vsebino

Alenka Šurlan

Novinarka in strokovnjakinja za odnose z javnostmi

Res je minilo že kar nekaj let od kar sem se poslovila od osnovnošolskih klopi in ko so me s strani šole prosili, da napišem kakšen svoj spomin, sem kar nekaj časa tuhtala in premišljevala česa se spomnim in kaj bi lahko delila z drugimi. V osmih letih se je zgodilo veliko. Preveč za to stran!

Ne vem kateri dogodek bi posebej izpostavila… Vendar, ko se spomnim na svoje osnovnošolske dni največkrat, poleg svojih sošolcev in prijateljstev, ki so se takrat pletla, pomislim na učitelje. Ene sem imela rada, drugih sploh ne, nekateri pa so pri meni pustili prav poseben pečat. Verjamem, da je sedaj primerna priložnost, da se zahvalim prav vsem, ki so me učili. Biti učitelj je posebno poslanstvo, saj vzgajati mlade ume res ni enostavna naloga. Vendar bi želela to priložnost izkoristiti, da se zahvalim mojim trem učiteljicam katerih se, s prav posebno toplino v srcu, spomnim še danes.

Rada bi rekla hvala Metki Pelc, moji najljubši učiteljici slovenskega jezika, ki me je spodbujala h kritičnemu razmišljanju in ki nikoli ni obsojala, kadar je nekdo o prebranem imel svoje mnenje. Ravno nasprotno, spodbujala je kreativno razmišljanje, dovoljevala lastno interpretacijo in sprejemala drugačnost. Uživala sem v njenih šolskih urah, ko smo razpravljali o avtorjih in njihovih delih, saj od nas nikoli ni pričakovala na pamet naučenega balasta, pač pa je namenjala pozornost vsebini!

Hvala Marjetki Berlič, ki je ure zgodovine naredila tako žive in zanimive, da se nekaterih stvari o Rimljanih spomnim še danes . Uživala sem v poslušanju zgodb, ki nam jih je pripovedovala s čarobnostjo in prav posebno toplino. Poleg tega pa mi je v spominu ostal njen izjemen čut za pravičnost pri ocenjevanju, saj ni poznala razlik med nami, pomembno je bilo le znanje.

Hvala Mileni Lužnik, ki me je učila in bila moja razredničarka le letno dni, saj je nato postala podravnateljica šole. V spominu mi je ostala kot topla, nasmejana oseba. Učila me je zemljepis in rada sem hodila k njenim uram. Ne spomnim se veliko kaj smo se učili, vendar se spomnim kako sem se počutila. Bilo je prijetno domače. Bila je ena tistih učiteljic, ki nas je razumela, nam prisluhnila in vedno poskušala pomagati. Sprejemala je našo razposajenost in krotila pretirano drznost. Bila je več kot samo učiteljica.

Šolo obiščem še danes. Ko me povabijo na kakšen dogodek ali pa ko obiščem svojo zobozdravnico, ki ima prostore v kleti šole. Vedno, ko se sprehodim skozi avlo mi postane prijetno ob preplavljanju spominov…in te misli bom sklenila z mojim najljubšim pesnikom in enim od najpomembnejših klasikov otroške in mladinske poezije v Sloveniji, Tonetom Pavčkom:

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”

(Skupno 59 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost