Blanka Kvas (Binkovski)
kulturni animator
Spomini iz osnovne šole se velikokrat prikradejo v moje misli. Zdi se, da smo takrat, generacije iz prejšnjega stoletja, pridobile vrednote, kar tako mimogrede, in te so ostale v nas za vekomaj.
Spomnim se, ko smo se s Tabora preselili na Pobrežje. Bile so njive, bila je osnovna šola i ob redkih starejših hišah so bili na novo zgrajeni bloki, kamor smo prišli živet. Bila sem navajena na mestni vrvež, a sem se kar hitro navadila na nov način življenja. Včasih sem zaznala vonj živine iz bližnjih hiš, velikokrat sem imela blatne superge, ko sem se vračala iz šole, a sčasoma mi je vse to postalo normalno in nič moteče. Nasprotno, začela sem uživati v predmestju. Vsi smo bili povezani in poenoteni. Prijateljstva in vrednote so bile nekaj samoumevnega in zdravega v tem okolju.
Dramski krožek z učiteljico Artinger nisi mogel obiskovati, če nisi zares bil prepričan, da to zmoreš. Vem, da me je z enim samim stavkom, ki sem ga ob prvem branju napačno naglasila, tako dolgo urila, da sem na proslavi, ne samo videla to zvezdo, o kateri sem recitirala, ampak jo tudi čutila in celo postala sem zvezda svojega nastopa. Niti za trenutek nisem pomislila, da bi izdala staršem, da ostajam dlje, ker me je napačen naglas potopil. Tako smo takrat živeli in razvijali vrednote, o katerih lahko danes samo beremo v literaturi razstavljeni po muzejih.
Vrednote so nam bile dane v zibelko in skozi leta šolanja smo jih tako ozavestili, da so končno ostale v nas. Spomnim se, da sem v četrtem razredu klepetala pri pouku telovadbe. Nisem skočila čez kozo, temveč sem se smejala in klepetala. Res, da me je najbrž več kot samo enkrat opomnila, a sem jo očitno preizkušala. Želela sem postaviti lastne meje. Brez besed je prekinila uro telovadbe. Preoblekli smo se in pouk nadaljevali v učilnici. Odločila se je, da nadaljuje z matematiko. Poklicala me je pred tablo. Končalo sem s slabo oceno. Solidarnost in poslušnost sem takrat za vse večne čase dobila v svoje celice. Veliko dobrega smo odnesli iz šole…Mozaik spominov se nenehno vrti in me opominja, da smo takrat znali ceniti in spoštovati vrednote, tako v razredu, kot tudi med krošnjami dreves za šolo, kjer so se tkale mladostniške sanje, majhne neumnosti in cilji za bodočnost.
Kmalu se bomo srečali s takratnimi sošolkami in sošolci iz vseh treh razredov in veselimo se, da bomo lahko obiskali in si ogledali našo osnovno šolo. Na plano bodo privreli spomini kot npr., kako je naša ljuba razredničarka, učiteljica biologije Marija Ravnikar poklicala naključnega iz klopi;…za šlank linijo »leti v zbornico po kredo« in takrat si vedel, da je to bil trimček, saj te je ob vrnitvi takoj opozorila, da si počasen kot polž in da se je postarala medtem ko te ni bilo.
Blanka Kvas (Binkovski), kulturni animator
